Kaj je Maticova hiša?
Ribniško-sodraška dolina se razteza od kočevske ravni (Jasnica) do Boncarja, ki se dvigne na bloško planoto. Ima tudi neuraden naziv: suhorobarska dolina. V tem obdobju jo želimo prikazati kot atraktivnost. Še nekaj desetletij nazaj pa je bila sedanja atraktivnost kruta realnost. V svoji mladosti pred več desetletji sem se tudi sam preizkušal v takem življenju. Poskušal sem se tudi s prodajanjem (krošnjarjenjem) a nisem vzdržal takega načina življenja. Sedanji idilični pogled na krošnjarja je bil v praksi zelo krut. Moral je prodati tisto, kar je nosil na hrbtu in z izkupičkom preživeti sebe in svojo družino. Tudi takrat je veljalo, da kupec išče prav tisto, kar prodajalec nima. Hrbet ni bil dovolj veliko skladišče, da bi imel vse, kar kupec išče. Prenočevanje in hrana sta bila za današnje razmere naporno in nezdravo življenje.
Krošnjarju je bila potrebna velika spretnost in znanje, da je naredil ali popravil rešeto. To delo se je večkrat opravljalo na ulici pred številnimi firbci. Delavnica je bila na klopi pred hišo ali ob jarku na ulici.
Dolga odsotnost od družine je nalagala družinskim članom povečano obveznost dela na domačiji. Vse to je bila realnost te doline.
Zimski čas ni bil čas spanja in počitka. V tem času je bilo treba napraviti tisto, kar naj bi se čez poletje prodajalo in prodalo. Kar je manjkalo za kompletno ponudbo, je bilo treba dokupiti pri drugem izdelovalcu. V praksi je bila neformalna specializacija proizvodnje. Ni bilo delavnic in ne strojev, le nož in nekaj doma ali pri kovaču narejenih orodij. S tem je bilo treba napraviti uporaben izdelek. Bistre glave so že takrat vedele, da je najcenejša surovina leska, ki se poseka jeseni na robu gozda. V leski so iskali surovino za uporaben in iskan izdelek.
Morda bo kdo vprašal, zakaj so se ljudje sploh začeli ukvarjati z izdelavo teh izdelkov. Nuja za izdelavo teh izdelkov je bila slabo rodovitna zemlja. Ta jih je prisilila, da so začeli izumljati priprave s katerimi bi si olajšali delo v gospodarstvu. S prodajo pa so prišli do dodatnega zaslužka.
V prvi polovici drugega tisočletja so bili v dolini prisotni turški vpadi. Zaradi osirotelosti so se hoteli ljudje izseliti. Dunajski dvor je s pragmatično demografsko politiko omogočil, da so ljudje ostali v kraju in na tej zemlji. 1492. leta je dunajski dvor izdal Patent, s katerim so tukajšnji prebivalci doma narejene izdelke lahko prodajali po celem cesarstvu. Ljudje so povečali izdelavo tistega, kar so znali in mogli narediti, ne samo preko zime, tudi preko poletja. Oblikovali so se proizvajalci teh izdelkov in njihovi prodajalci. Še danes je tako, eni izdelujejo, drugi te izdelke prodajajo. Le, da se danes v gospodarstvu vse manj uporabljajo taki izdelki – izdelavo je prevzela industrija in les nadomestila s plastiko. Tudi sedanji krošnjarji niso več tisto, kar so bili nekoč. Danes ne uporabljajo več hrbtov, ampak poltovorne in tovorne avtomobile. Njihov prodajni asortiman niso več le suhorobarski izdelki, ampak vse, kar se lahko proda.
Dovolj besed o suhorobarstvu! V Maticovi etno hiši se boste vrnili korak nazaj v preteklost ter dojeli takratno življenje tukajšnjih kmetov – suhorobarjev. V enem delu razstavnega prostora boste videli, kakšni so bili domovi takratnih suhorobarjev, v drugem pa boste videli orodja in pripomočke za obdelavo njiv in travnikov, s katerimi so si pomagali, da so obdelali krpo zemlje in pridelek spravili na mizo.
Če se boste odločili, da nas obiščete, lahko kombinirate obisk z ogledom drugih zanimivosti našega kraja. Cerkev pri Novi Štifti je le ena izmed njih. Križev pot, ki je postavljen od MEH do cerkve, je druga taka zanimivost.
Če boste radovedni boste našli še kaj drugega. Zato lepo vabljeni v Maticovo etno hišo.
Ivan Šega
