Še nekaj o avtorju MEH

 Vse to kar pišem, sem sam doživljal v mladih letih. Bil sem kmečki fant, ki so mu starši namenili ‘zdomarsko’ življenje. Zato sem ostal na kmetiji in se uvajal v krošnjarjenje. Delal sem tudi z vsem razstavljenim orodjem in za vsako razstavljeno napravo ali pripomoček lahko povem resnično doživeto zgodbo. Kot mladenič sem sčasoma dojel, da na tak način ne bo pravega kruha ne zame in ne za mojo bodočo družino. Odšel sem v šole in se pri tem nekaj naučil, če drugega ne, da je treba spoštovati preteklost! Lahko rečem, da sem eden redkih še živečih ljudi, ki sem, kar prikazujem v muzeju, tudi sam doživljal. V tretjem življenjskem obdobju se trudim pisno zabeležiti čas v katerem sem živel in ga, hvala bogu še živim. Vse, kar zapišem je z namenom, da bi čim več spomina ohranil zanamcem.

Osebna predstavitev

Pripadam starejši generaciji (1939). Po osnovni izobrazbi sem tekstilec. Ob delu sem diplomiral na Višji upravni šoli. Vmes sem študiral tudi na Višji ekonomsko komercialni šoli v Mariboru in  Ekonomski fakulteti v Ljubljani, vendar študijev nisem dokončal.

V Kranju sem obiskoval Srednjo tekstilno šolo in na Glasbeni šoli študiral solo petje in klavir. Znanje klavirja pozneje nisem utrjeval,  medtem, ko mi je petje še sedaj kulturna in družbena sprostitev. Prepeval sem v PZ Svoboda Ribnica in 25 let v Partizanskem pevskem zboru. Sedaj prepevam v kvartetu Zvon. 

Preden sem šel v srednjo šolo, sem bil nekaj mesecev po odsluženju vojaške obveznosti, kot zdomec v Nemčiji, kjer sem si zaslužil za stroške prvega leta šolanja.

V srednjo šolo sem se vpisal po večletnem premoru po končani nižji gimnaziji. Že med tem časom me je veselilo pisanje na temo ribniškega suhorobarstva. Zgodbe o Ribničanih sem pisal v lokalne in regionalne časopise. Po upokojitvi leta 2000 sem napisal prvo knjigo leta 2005. Pozneje jih je nastalo še nekaj tako, da v letu 2020 izdajam 12. knjigo. Napisana je tudi že trinajsta, a odločitve  o izdaji še ni. (več o moji pisateljski dejavnosti dobite na: Wikipedija – Ivan Šega).

Po izidu nekaj prvih knjig sem se odločil, da bom v zgodbe zajel čas v katerem živim. Ta tematika traja do vključno 11. knjige, v 12. pa sem skrenil na drugo tematiko.

Ker sem  2010 ustanovil Kulturno etnološko društvo, knjige izdajam v okviru tega društva. Leta 2000  in dalje sem ‘ustvarjal’ Maticovo etno hišo. Ime je dobila po mojem dedu Matiji – Maticu, ki je ustvaril domačijo, na katero sem vrnil v pokoj po  40. letnem  življenju  v Ljubljane.  Leta 2008 sem postavil obeležja križevega pota od MEH do cerkve pri Novi Štifti. Od leta 1977 se ukvarjam tudi s čebelarstvom – nekoč več, sedaj manj! Več desetletij sem bil tudi motorist. V času službovanja sem se redno izobraževal na raznih tečajih, kar poskušam tudi še sedaj. Od leta cca 2004 sem aktiven član Ljudske univerze v Kočevju.

Pred MEH sem postavil dve suhorobarski skulpturi, ki dajejo patino vsebini MEH.

O mojih drugih  dejavnostih lahko preberete na: